Teror je najprej podoba absolutnega trpljenja. Svoboden posameznik, zaprt v nedoločen prostor. Tumor v nenehnem gibanju, v limbu naših nočnih mor. Animator Antonin Lebrun vstopi v nič, k lutki in jo premakne. Zgodi se teror, ki nam v mojstrski miniaturki posreduje človečnost, s katero nam lutka govori o nas samih in našem človeškem bivanju. Gesta, dih, glas, rekonstruirani prek telesa nekoga, ki so ga odrli živega. Uprizoritev vzbudi mešanico empatije ali celo identifikacije, na meji nelagodja, a predvsem razumevanja groze, ki jo doživlja bitje na odru. Hkrati pa je vse skupaj še smešno, žalostno, pomilovanja vredno in občutljivo pretresljivo.